(J. Lipičnik, M. Kokol, J. Lipičnik)

V našem gozdu je živela sraka, po imenu Špela.
Res si najbolj je želela kepico zlata.
Vse dni v gozdu je iskala, brskala, v košek dala
vse, kar je bilo rumeno, rumeno kot zlato.

Lajla lajla, lajla lajla ...

 

Celo leto je iskala, tisoč koščkov v košek dala.
Vse smeti tako pobrala, Špela Špelica.
Pa se medved je odločil, svetu gozdnemu sporočil,
da bo našo srako Špelo z zlatom nagradil.

Lajla lajla, lajla lajla ...

Zlat obesek je dobila, okrog vratu ga je nosila,
da se v soncu je svetila njena kepica.
Še danes nam hvaležna Špela v gozdu vse smeti pobira,
zraven glasno si prepeva, naša Špelica.

Lajla lajlalajla lalalalalala la ...