(J. Lipičnik, M. Kokol, J. Lipičnik)

Ko za hrib se sonce skrije,
luna zvezdice prižge.
Z okna hiše gor na lestev
Duško se povzpne.

 

Pleza, pleza proti vrhu,
da dotakne se neba.
Luno prosi, če mu v košek
zvezdice poda.

Gor, visoko glej, še višje
proti nebu pleza Duško.
Pazi, da ne padeš z lestve.
Auč, dobil boš buško! 

Gor, visoko glej ...

Zibi  zabi zibi zap, zibi zabi zibi zap, zibi zabi zibi zap.

Luna modro prikimava,
Duško si postreže sam.
Zvezdice v koš nabira,
tukaj in še tam.

A preveč jih je naenkrat
iz neba fantič pobral.
Razjezil je teto luno,
puf, na tleh pristal!

Dol, še nižje glej, še nižje,
joka in stoka ubogi Duško.
Zvezdic sto okoli glave
pleše mu nad buško. 

Dol, še nižje ...

Zabi zibi zabi zip, zabi zibi zabi zip, zabi zibi zabi zip.

Gor, visoko ...

Dol, še nižje ...